Arhitekturni biro STVAR | Za prostorsko ureditev so bile pripravljene tri variantne rešitve, določene na podlagi analize stanja prostora, ki jih je med seboj mogoče primerjati s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika. Vsem trem rešitvam je skupna delitev območja z osmi J-S (od kulturnega doma) in Z-V (od cerkve) v štiri območja rabe, pri čemer JZ del predstavlja območje Biotehniške fakultete. Obstoječe kmetijske površine SZ in JV dela območja so namenjene športno-rekreacijskim površinam, SV del z obstoječo infrastrukturno in deloma kmetijsko rabo pa se še nadalje namenja infrastrukturi (železniška postaja) z dopolnilnimi dejavnostmi infrastrukture in športa (mešana raba). Posamezne rešitve se razlikujejo predvsem glede posegov v obstoječo parcelacijo, obstoječo komunalno infrastrukturo ter glede izrabe zemljišč od konservativne preko zmerne do radikalnejše rešitve. Tako so npr. v prvi varianti posegi v obstoječe (stihijsko razvito) stanje relativno blagi (manj posegov v komunalno infrastrukturo - nižji stroški), pri čemer je posledično tudi izraba zemljišč najmanjša. V tretji varianti so posegi v obstoječe stanje bolj agresivni in poskušajo v prostor vnesti več reda (dolgoročno planiranje z večjimi investicijami v infrastrukturo), pri čemer je izkoriščenost zemljišč lahko večja. Druga varianta je prikazana kot kompromis med skrajnostima.
Za prostorsko ureditev so bile pripravljene tri variantne rešitve, določene na podlagi analize stanja prostora, ki jih je med seboj mogoče primerjati s prostorskega, okoljskega, funkcionalnega in ekonomskega vidika.
Vsem trem rešitvam je skupna delitev območja z osmi J-S (od kulturnega doma) in Z-V (od cerkve) v štiri območja rabe, pri čemer JZ del predstavlja območje Biotehniške fakultete. Obstoječe kmetijske površine SZ in JV dela območja so namenjene športno-rekreacijskim površinam, SV del z obstoječo infrastrukturno in deloma kmetijsko rabo pa se še nadalje namenja infrastrukturi (železniška postaja) z dopolnilnimi dejavnostmi infrastrukture in športa (mešana raba).
Posamezne rešitve se razlikujejo predvsem glede posegov v obstoječo parcelacijo, obstoječo komunalno infrastrukturo ter glede izrabe zemljišč od konservativne preko zmerne do radikalnejše rešitve. Tako so npr. v prvi varianti posegi v obstoječe (stihijsko razvito) stanje relativno blagi (manj posegov v komunalno infrastrukturo - nižji stroški), pri čemer je posledično tudi izraba zemljišč najmanjša. V tretji varianti so posegi v obstoječe stanje bolj agresivni in poskušajo v prostor vnesti več reda (dolgoročno planiranje z večjimi investicijami v infrastrukturo), pri čemer je izkoriščenost zemljišč lahko večja. Druga varianta je prikazana kot kompromis med skrajnostima.