Arhitekturni biro STVAR | Temeljna zasnova urbanizma Nove Gorice, s širokimi ulicami in postavitvijo stavbnih blokov v razkljenjeni prostostoječi zidavi z obsežnimi razmiki vmesnih zelenih površin, uteleša naravne značilnosti prostora, kot so zračnost, komunikacija, pretočnost in sončnost Mediterana. Nezmožnosti celostne izpeljave Ravnikarjeve ideje sodobnega vrtnega mesta, kateri je ''prevladala projektantska anarhija in samovolja nepoučenih interesov''*, danes sledi dilema, ali naj kljub zapravljeni priložnosti zvesto sledimo osnovni ideji, ali pa naj z zgoščevanjem mesto transformiramo v nečitljiv konglomerat parcialnih investicijskih interesov. ''Skromna dediščina moderne je v Novi Gorici dragocena tradicija, vredna vsega spoštovanja, upoštevanja in varovanja… V luči svetovne krize urbanizma, ki ga je poteptal brezkompromisni turbokapitaliem, ter ob upoštevanju usihanja globalizacije in novih načel vzdržnega trajnostnega razvoja se zasnova vrtnega meta kaže kot privlačna vizija in nikakor ne utopična zabloda moderne.''** Razkroj prvotnega urbanističnega koncepta se je pričel z drobljenjem stavbnih mas v središču mesta, ko so se začele graditi majhne, merilu ulic popolnoma neprimerne stavbe, namesto da bi mestotvorni programi dimenzijsko ustrezali, utrjevali pomen ter osmišljali obstoj širokih mestnih avenij. Nazoren primer neustrezne pozidave je današnji stavbni konglomerat ZD I. faza – Lekarna - ZZZS – ZD II.faza, ki ga tvorijo heterogeni avtorski pristopi neusklajenih meril in zaledno zelenje (kar ga je sploh ostalo) proti ulici v celoti omeji. V obsegu natečajnega območja se omejimo na obstoječi objekt ZD I. faza, ki s svojim prizidkom tvori urbanistično neustrezno in razdrobljeno merilo. Zato s postavitvijo dveh novih stavbih mas v zaledju, pravokotno in višinsko usklajeno na obstoječi stavbni masi, vzpostavimo enovit kompleks, ki ga tvorijo štiri razklenjene in razmaknjene lamele s centralnim atrijem. Kompleks kot celota tvori merilu ulice ustrezen objekt. Avtorski izraz nove gradnje je reduciran na asketski fasadni raster, ki izraža prostornost, zračnost in svetlost vsebine objekta, obenem pa predstavlja oblikovno interpretacijo podobe obstoječega objekta zdravstvenega doma. V parterju Rejčeve ulice je zahtevan prizidek obstoječe stavbe proti ulici (garaža urgentnih reševalnih vozil), ki ga razvijemo v oblikovno sanacijo drobnega merila stavb lekarne in obstoječega prizidka ZD I. faza. Načrtovana parterna nadstrešnica ju poveže v enovito potezo, torej v večji blok z javnim mestotvornim programom, ki zagotavlja mestnemu centru primerno monumentalnost, novemu kompleksu pa dostojnost glavnega vhoda. Zgoščevanje stavbnega tkiva nedvoumno predstavlja poseg v proste površine zaledja, torej v koncept vrtnega mesta. Zato večino zalednih površin, ki so danes namenjene motornemu prometu, sprostimo za večjo razsežnost vegetacije, mirujoči promet pa se v maksimalnem obsegu preseli v podzemno garažo. V mikromerilu gre torej za sanacijo delčka osnovnega koncepta vrtnega mesta, ki novi kompleks ZD postavlja v zelenje. * Ravnikar, E.: Nova Gorica po 35 letih, AB 68-69/84 ** Cingerle, A.: Nova Gorica – mesto brez identitete, Dialogi 7-8/10 Povezava na zaključno poročilo ZAPS
Temeljna zasnova urbanizma Nove Gorice, s širokimi ulicami in postavitvijo stavbnih blokov v razkljenjeni prostostoječi zidavi z obsežnimi razmiki vmesnih zelenih površin, uteleša naravne značilnosti prostora, kot so zračnost, komunikacija, pretočnost in sončnost Mediterana. Nezmožnosti celostne izpeljave Ravnikarjeve ideje sodobnega vrtnega mesta, kateri je ''prevladala projektantska anarhija in samovolja nepoučenih interesov''*, danes sledi dilema, ali naj kljub zapravljeni priložnosti zvesto sledimo osnovni ideji, ali pa naj z zgoščevanjem mesto transformiramo v nečitljiv konglomerat parcialnih investicijskih interesov. ''Skromna dediščina moderne je v Novi Gorici dragocena tradicija, vredna vsega spoštovanja, upoštevanja in varovanja… V luči svetovne krize urbanizma, ki ga je poteptal brezkompromisni turbokapitaliem, ter ob upoštevanju usihanja globalizacije in novih načel vzdržnega trajnostnega razvoja se zasnova vrtnega meta kaže kot privlačna vizija in nikakor ne utopična zabloda moderne.''**
Razkroj prvotnega urbanističnega koncepta se je pričel z drobljenjem stavbnih mas v središču mesta, ko so se začele graditi majhne, merilu ulic popolnoma neprimerne stavbe, namesto da bi mestotvorni programi dimenzijsko ustrezali, utrjevali pomen ter osmišljali obstoj širokih mestnih avenij. Nazoren primer neustrezne pozidave je današnji stavbni konglomerat ZD I. faza – Lekarna - ZZZS – ZD II.faza, ki ga tvorijo heterogeni avtorski pristopi neusklajenih meril in zaledno zelenje (kar ga je sploh ostalo) proti ulici v celoti omeji.
V obsegu natečajnega območja se omejimo na obstoječi objekt ZD I. faza, ki s svojim prizidkom tvori urbanistično neustrezno in razdrobljeno merilo. Zato s postavitvijo dveh novih stavbih mas v zaledju, pravokotno in višinsko usklajeno na obstoječi stavbni masi, vzpostavimo enovit kompleks, ki ga tvorijo štiri razklenjene in razmaknjene lamele s centralnim atrijem. Kompleks kot celota tvori merilu ulice ustrezen objekt. Avtorski izraz nove gradnje je reduciran na asketski fasadni raster, ki izraža prostornost, zračnost in svetlost vsebine objekta, obenem pa predstavlja oblikovno interpretacijo podobe obstoječega objekta zdravstvenega doma.
V parterju Rejčeve ulice je zahtevan prizidek obstoječe stavbe proti ulici (garaža urgentnih reševalnih vozil), ki ga razvijemo v oblikovno sanacijo drobnega merila stavb lekarne in obstoječega prizidka ZD I. faza. Načrtovana parterna nadstrešnica ju poveže v enovito potezo, torej v večji blok z javnim mestotvornim programom, ki zagotavlja mestnemu centru primerno monumentalnost, novemu kompleksu pa dostojnost glavnega vhoda.
Zgoščevanje stavbnega tkiva nedvoumno predstavlja poseg v proste površine zaledja, torej v koncept vrtnega mesta. Zato večino zalednih površin, ki so danes namenjene motornemu prometu, sprostimo za večjo razsežnost vegetacije, mirujoči promet pa se v maksimalnem obsegu preseli v podzemno garažo. V mikromerilu gre torej za sanacijo delčka osnovnega koncepta vrtnega mesta, ki novi kompleks ZD postavlja v zelenje.
* Ravnikar, E.: Nova Gorica po 35 letih, AB 68-69/84
** Cingerle, A.: Nova Gorica – mesto brez identitete, Dialogi 7-8/10